Tek in hoja: Bl. Dobrava - Bled - oval - Bl. Dobrava

Trinajsta tura:.......... Tek in hoja: Bl. Dobrava - Hom - Bled - oval - sp. Gorje - Poljane - Bl. Dobrava (tek 418)
datum......................... 24.12.2008
kraj.......................... Blejska Dobrava
čas........................... 2:46:57
razdalja.................... 21,0 km
viš. razlika.................. 377 m
udeleženci:................. Franci

Je že kar dva tedna od naše zadnje ture. Ampak vmes nisem čisto miroval. Štirikrat sem tekel po domačem "dvorišču". Razdalje so bile po šest do sedem kilometrov. Za štiri dni smo šli pa na smučanje na Kronplatz. V skupini nas je bilo devet in smo bivali v Bauerenhofu, v čudovitem apartmaju. Imeli smo dvoposteljne sobe s kopalnicami in ogromno dnevno sobo s kuhinjo. Pa še cena 19 € na osebo, na noč ni bila oderuška. Pa vreme, pa proge, pa sneg je bil dober, na kratko vse je bilo super.
Danes sem imel pa težave z zbiranjem ekipe. Marjan je imel nujne opravke in ni mogel, Irena ni bila razpoložena ( za izgovor je ugotovila, da je tudi smučanje telovadba ), ostali so imeli pa šihte.
Tako sem na koncu ostal sam. Zato sem se odločil, da štartam kar od doma.
Torej, tekel sem iz iz Bl. Dobrave, nato ob železniški progi in čez železniški most prečkal sotesko Vintgar.









Pred predorom sem zavil na desno, na stezo, ki se vzpne nadenj in se priključi na kolovoz. Po njem sem pritekel na Hom, na najvišjo točko tega teka.
Strm spust s Homa v Zasip se ni začel prav nič prijetno. V križu me je "štihnlo" tako pošteno, da sem se moral za trenutek ustaviti. Ko je bolečina popustila sem s tekom nadaljeval, ampak zelo previdno. Pazil sem se, da s kakšnim čudnim gibom ne bi ponovno dražil križa.
Skozi Zasip sem nadaljeval do Bleda in nato tam odtekel Jožev oval (okoli blejskega jezera).










Sledil je povratek preko spodnjih Gorij, čez Poljane domov. Cesta se do Poljan večinoma vzpenja. Moj korak je postajal vse težji in kljuvanje v križu sem čutil pri vsakem koraku. Nisem več opazoval okolice, samo enakomerno sem premikal noge in si mislil: z vsakim pretečenim korakom sem bliže doma. Na spodnjih Poljanah me je pričakalo sonce in me prijetno grelo. Bilo je prav neverjetno in blagodejno. Ta konec običajno tečem ob takih urah, ko ni sonca in je prava mraznica.
Sledil je še previden spust s Poljan in zadnji klanec do cilja, ki je bil tokrat kar pri domači hiši.