Tek in hoja: Brezje- Leše- Begunje- Brezje

Enajsta tura:............... Tek in hoja: Brezje- Leše- Begunje- Brezje (tek 412)
datum......................... 6.12.2008
kraj.......................... Brezje
čas........................... 1:43:01
razdalja.................... 17,0 km
viš. razlika.................. 300 m
udeleženci:................. Irena, Marjan, Franci, Goran, Matjaž, Simo, Urša

Lep sončen dan ni vsaka siva sreda....... Tokrat Irena ni hotela ždeti doma ob tako lepem vremenu, ko je sonce s svojimi toplimi žarki kukalo skozi okno stanovanja. Tudi sam sem razmišljal o tem, da bi se kam šlo, pa sem kar nekaj cincal, ker nisem imel ideje kam naj gremo, koliko je snega po kolovozih in tako naprej in nazaj.
" Če je pa treba iti letet s padalom se pa nič ne obiraš in moram biti takoj pripravljena", je še priletelo iz kuhinje.
Vam rečem, izmikanja ni bilo več. Vzel sem telefon v roke in poklical najprej Marjana. Bil je za stvar in ko sem ga vprašal za idejo je predlagal, da bi šli kar še enkrat na "cesarsko" cesto. Bil sem za, s tem, da bi začetek prestavili na drugo stran, to je v Zapuže. Računal sem na to, da bi sam naredil še kakšen ovinek, ki bi si ga izmislil sproti.
Potem sem poklical še Simota in je bil tudi takoj za, on pa je prepričal še Uršo. Matjaž je povabil še Gorana, ki je to pot prestopil iz pohodnika v tekača.
Ker pa je skupina narasla na sedem udeležencev, je bilo potrebno določiti logistiko malo bolj natančno. Zato sva se z Matjažem spravila za računalnik. V oči mi je padel krog Zapuže, Brezje, Leše, in po cesti pod gorami nazaj v Zapuže. V Garminovem programu Map Source sva vrisala traso. In ta je za ta krog naračunal 18 kilometrov. To bi pa šlo, sem si mislil, in tudi časovno bi ustrezalo - tam okoli dve uri. Sedaj je bilo potrebno določiti progo še za pohodnike. Iz Leš proti Brezjam se mi je pot zdela zanimiva in ko sva sva jo vnesla v računalnik, je program naračunal nekaj čez štiri kilometre. To je pomenilo okoli devet kilometrov v obe smeri. Torej časovna matematika se je ujemala.
Matjažu je kapnilo še to, da bi bile Brezje najboljša izhodiščna točka, saj se je možno tja pripeljati naravnost po avtocesti. To je ideji zabilo žebljico na glavico. In tudi v živo je časovnica (prihodi nazaj) delovala dobro (deset minut razlike med tekači in pohodniki) - pravzaprav zelo dobro, saj če bi bilo boljše bi bilo že kičasto.









Tako smo se zbrali na parkirišču poleg gasilskega doma in fantu, ki je pobiral vstopnino samo pomahali nazaj, ko nam je mahal naj se ustavimo. Preden smo se "razbežali" vsak po svoje, je Irena odločno zahtevala skupinsko fotografiranje. Tokrat nas je bilo kar sedem, štirje pohodniki in trije tekači.
Po razlagi poteka poti smo se skupaj odpravili skozi Brezje do odcepa za Peračico. Potem pa smo si rekli na svidenje čez kaki dve uri - in smo šli tekači v svoj krog, pohodniki pa v svojega.











Najprej smo se spustili v do potoka Peračica ob pečinah iz konglomerata. Razlika med tem konglomeratom in tistim pri galerijah v Vratih je v oblikah prodnikov, ki ga tvorijo. Tam v Vratih so prodniki še oglati, tu pri Brezjah pa so že lepo obrušeni.
Po prečkanju potoka se cesta ponovno dvigne na planoto kjer stoji vas Peračica obkrožena s travniki. Na križiščih sem vestno označeval smer poti z "viteškimi" zastavicami, da so nam pohodniki lahko sledili.










Sledil je ponoven spust do potoka Lešanjščica. Po tem kratkem oddihu pa se je pot začela vzpenjati. Najprej zlagoma, mimo travnikov pod vasjo Leše, na katerih pristajamo s padali kadar "scurimo" in se nam ne uspe dvigniti dovolj visoko za kak daljši prelet.
Sama vas je naslonjena na pobočje Dobrče, to pa pomeni klanec. Po kolesarsko bi temu rekli ura resnice - no malo pretiravam. Ampak klanec je res konkreten. Odločno smo zagrizli vanj. Tempo nam je za kratek čas poživilo vzpodbujanje domačinke, potem pa smo se ponovno zatopili vsak v svoj tempo in globoko dihanje, saj je strmina vztrajno naraščala.
Tu je Goran - Goco pokazal svojo moč. Z lahkoto je naredil razliko do naju s Simotom in ni popuščal do vrha klanca. Sam sem mlel klanec v svojem tempu - ni gre hitro, ampak vztrajno. Simo mi je bil vseskozi za petami, tako, da sem lahko slišal njegovo globoko dihanje. Vedel sem, da ga pošteno baše.
Na vrhu klanca, na križišču s cesto pod gorami naju je Goco počakal. Hitro smo naredili fotke in naprej.








V nadaljevanju smo tekli po cesti pod gorami proti Begunjam, se jim po bližnjici izognili, pa mimo Zgoše, skozi Dvorsko vas, spodnjega Otoka, do Podvina. Tu je sledil še zadnji klanec do Črnivca in zaključna ravnina do Brezij.
Tudi pohodniki so imeli zanimivo doživetje, saj jih je pred Lešami ujela ploha z dežjem in sodro. No, njihovo zgodbo naj komentirajo sami - bom dodal k spisu, če bodo kaj napisali. Vem pa, da so bili trmasti in se dežja in sodre niso ustrašili.
Tako smo imeli sončni začetek, ki nas je zvabil ven in tuširanje. Dobre volje in zadovoljstva pa nam taka malenkost kot sta dež in sodra nista mogla vzeti.