Tek in hoja: Dvorska vas ( grofija )

Deveta tura:...................Dvorska vas (grofija) (trasa Strojevega teka) (tek 408)
datum......................... 23.11.2008
kraj.......................... Dvorska vas, po gozdni cesti do Široke doline (potok Peračica)- Črnivec- nad spodnjim Otokom po gozdni cesti 600 m pred Dvorsko vasjo priključek na krog- (ponovitev kroga)- Dvorska vas
čas........................... 1:27:31
razdalja................... 13,9 km
viš. razlika................. 281 m
udeleženci:................ Irena, Marjan, Franci, Simo, Goran, Matjaž

Tokrat je bila udeležba povečana. Pridružili so se nam še: vitez Simo s katerim sva skupaj tekla in pohodnika Goran in Matjaž.









Za Dvorsko vas sem se odločil zaradi vremena. Kljub jasnemu dnevu je pihal hladen severni veter, ki je bolj kot na tek in hojo vabil na zapeček. Računal sem na zavetje gozda in da bi ujeli še zadnje sončne žarke poznega popoldneva. No, zavetje smo imeli zares, tudi nekaj sončnih žarkov. Ampak spust v Široko dolino do potoka Peračica je bil mrzel - prava mraznica. Tanek led , ki je čez noč prekril luže na gozdni cesti se ni prav nič stopil, kljub temu, da je bila ura že tri popoldne.
Zato pa je bil nasprotni levi breg toplejši. Sonce se je prebijalo skozi gole veje dreves in ogrevalo z listjem posuto gozdno cesto in nas. Kmalu pa je pot ponovno zavila na desno, senčno stran potoka, kjer sta nas grela samo tek in hoja.









Sledil je strm vzpon na plato pred Črnivcem. Še vedno zeleni travniki so se sončili v zadnjih žarkih sonca, ki je bilo že globoko v svojem zenitu proti julijcem. Pred nami se je dvigal Stol, ki mi je s svojimi, zdaj že pobeljenimi pobočji deloval še bolj mogočno kot od doma, kjer ga gledam vsak dan.









Pot je ponovno zavila v zavetje gozda. Še zmeraj se je rahlo dvigala in le malo pred zaključkom kroga dosegla najvišjo točko.
S Simotom sva na križišču zavila desno in še enkrat ponovila krog. Prav prijetno je bilo teči takole, ko nisem bil sam. Malo klepetanja razbija monotonost, pa tudi hitrost teka je bila večja, kot takrat, kadar tečem sam.
Marjana sva dohitela malo pred Črnivcem, ostali pohodniki pa so bili pri avtomobilih nekaj minut pred nama. Goran in Matjaž nista imela s seboj ničesar za preoblačenje, zato sta se takoj odpeljala domov.
Midva s Simotom in Irena pa smo izkoristili toplo "slačilnico", ki smo jo pripeljali s seboj (kako izgleda bom pokazal naslednjič na sliki). Počasi smo se preoblekli v suhe cunje, potem pa šli še malo nasproti Marjanu.
Na koncu smo bili spet vsi zadovoljni in tudi malo utrujeni.
Način označevanja trase za našo ekipo smo imeli enak, kot sem ga opisal v osmi turi (Mežakla). Sem pa med tekom na tleh opazil rdeče oznake in puščice. Na enem mestu sem uspel razbrati napis in ugotovil, da smo pravzaprav na trasi Strojevega teka, ki ga prireja ŠD Dvorska vas.
Tega teka sem se mislil udeležiti, saj sva bila z Janije sodelavca v Železarni, pa mi takrat čas ni dopuščal udeležbe. Sem ga pa nehote pretekel tokrat in prav vesel sem bil, da je naneslo tako.

Tek in hoja: Mežakla

(Garmin je imel na nekaterih delih kar velike težave s sledenjem. En primer sem označil)







Osma tura:...................Mežakla
datum......................... 17.11.2008
kraj.......................... Ravne, začetek teka (950 m)- pod planino Kisovec (1120 m)- Zakop (1070 m)- okoli Obleka (1140 m)- Ravne - rovt Strženica- Zakop- okoli Obleka- Ravne- Ravne, avto
čas........................... 1:51:06
razdalja................... 14,5 km
viš. razlika................. 340 m
udeleženci:................ Irena, Marjan, Franci

Spet smo bili na delu, vitezinja Irena, vitez Franci in prijatelj Marjan. Tokrat smo hodili in tekli po gozdnih cestah na Mežakli, v tišini in miru njenih gozdov.
Ja, že v osnovni šoli smo se učili, da je Mežakla planota. Res je, kakor je tudi res, da je zelo valovita in da je raven del na njej samo na Ravnah.









Problem tokratnega teka in hoje je bilo tudi to, da ima Mežakla zelo razvejane gozdne ceste in da se je temu primerno težko orientirati. Posebno v tem primeru, ko smo se gibali vsak zase in ne skupaj. Ta problem smo rešili tako, da sem s seboj vzel svitek toaletnega papirja in z njim označeval križišča. Nameščal sem ga na desni strani ceste, kakih deset metrov naprej od križišča. Sistem je deloval odlično, saj ni nobeden zašel.










Tek se je začel z vzponom. Najprej po cesti za Obranco, potem pa v prvem križišču levo v smeri planine Kisovec. Pred planino, na križišču sem spet zavil levo proti Zakopu. Po doseženih 150 metrih višine se je prilegel spust do Zakopa. Kljub soncu, ki je radodarno ponujalo svoje jesenske žarke se nisem preveč potil. Temu sta botrovala tudi počasen tempo in hladen severni veter, ki je pihljal na nekaterih mestih.
Od Zakopa se je cesta začela ponovno vzpenjati in s 1140 metri dosegla najvišjo točko. Sledil je spust nazaj proti Ravnam. Na tem delu so se ponujali lepi razgledi v dolino Radovne, na jezero v Kredi, ki je nastalo z izkopom krede. Vrhove nad alpskimi dolinami Vrata, Kot in Krmo so zakrivale bele meglene kape. Videla pa se je belina novo zapadlega snega na njihovih pobočjih.









Na Ravnah pri gozdarski koči sem se odločil, da naredim še en krog okoli Obleka. Zavil sem levo, tekel nekaj časa čez travnike in nato po kolovozu čez rovt Strženica do Zakopa. Tu sem sedaj nadaljeval po drugi cesti okoli Obleka (gledano v smeri teka po levi strani), kot preje. Na najvišji točki teka, ki sem jo dosegel ta dan - to je 1140 metrov - se je cesta priklopila na cesto po kateri sem okoli Obleka pritekel v prvem krogu. Sledil je ponoven spust na Ravne. Vmes sem srečal še Marjana in Ireno, ki sta tudi že opravila velik del poti.









Sledil je še ravni del ceste, obkrožen s še vedno zelenimi pašniki. Po kratkem vzponu pritečem do avta in teka je bilo za ta dan je konec.
Ustavil sem štoparico in pogledal na čas. Skoraj nisem mogel verjeti, da je ura kazala eno uro in enainpetdeset minut. Bil sem popolnoma presenečen. Čisto sem izgubil občutek za čas. In to je za mene pri teku največji užitek, ko lahko tečeš in tečeš; čas pa kakor da ne obstaja.

Tek in hoja: Mlinca - gozdna cesta pod Borovjem 1476 m in Na Šiji 1436 m v dolino Belce pod Kepo

Sedma tura:..............Mlinca - gozdna cesta pod Borovjem 1476 m in Na Šiji 1436 m v dolino Belce pod Kepo (tek 403)
datum................. 10.11.2008
kraj................... križišče gozdnih cest (1020 m) - gozdna cesta pod Borovjem 1476 m in pod Na Šiji 1436 m v dolino Belce pod Kepo- nazaj grede še odcep proti Belci
čas..................... 1:37:22
razdalja............. 11,9 km
viš. razlika........... 430 m
udeleženci:............... Irena, Marjan, Franci

Lep jesenski dan nas je ponovno zvabil v naravo. Tokrat smo hodili in tekli v okolici Dovja, na karavanški strani. To stran smo izbrali zato, da smo izkoristili toploto, ki jo je nudilo pozno jesensko sonce. Gozdna cesta po kateri smo hodili in tekli poteka namreč na nadmorski višini med 1000 in 1200 metri.
Testiral sem tudi nove vložke z gelom, ki sem jih vstavil v tekaške copate. Zanimiv je občutek, ko se gel premika sem ter tja, glede na pritisk podplata. Zanima me, če še kdo uporablja take vložke in kakšne izkušnje ima z njimi?
Zase moram reči, da me niso motile, o kakšnih posebnih učinkih pa zaenkrat ne morem reči ničesar.
Priprave so bile običajne. Časovni okvir smo tokrat postavili na uro in pol, do ure in tričetrt.
Sama trasa orientacijsko ni bila zahtevna, saj gozdna cesta nima takih odcepov, ki bi te lahko zavedli - torej po njej do mesta kjer se konča in nazaj. Sam sem imel še v načrtu, da če bo možno, bom tekel naprej in prekoko Mlince naredil krog in se po drugi strani vrnil do avta.









Še pogled na uro in odhod

Tek začnem počasi, da se ogrejem in razmigam. Po kratkem vzponu se je gozdna cesta za kratek čas poravnala, potem pa se je začela ponovno vzpenjati in se po slabih štirih kilometrih povzpela na višino 1200 metrov.
Tudi, ko se ogrejem in v gležnju ne čutim več rahle bolečine tako, kot na začetku, ohranim počasen tempo. Vzrok so bili razgledi, ki so se ponujali očem.

1. sl. V ozadju greben in Lipanški vrhovi nad Krmo. V ospredju se vidijo začetki dolin Vrata, Kot, Krma. Levo pobočja Mežakle.
2. sl. Na Triglavu je že zima.
3. sl. Levo Rjavina, na sredini Vrbanovi špici, desno Cmir zakriva Triglav. Vidna sta Kot pod Peklom in Za Cmirom - raj turnih smučarjev

Gozdna cesta seje končala pred prepadno grapo visoko na pobočju gozdnatega vrha Na Šiji. Tudi tu so se ponujali lepi razgledi na mejni greben in vrhove v njem. Kraljuje jim 2143 metrov visoka Kepa.









Konec ceste z obračališčem,,, Kepa,,, Tišlerica

Poizkusil sem najti kakšno stezo, ki bi vodila naprej in bi lahko uresničil načrt in naredil krog preko Mlince do avta. Ob robu grape sem se povzpel dobrih 50 višinskih metrov navkreber. Ker s kakšno stezo ni bilo nič, pa tudi pogled v grapo ni obetal možnosti prehoda, sem se obrnil in tekel po cesti nazaj. Sicer vodi lovska pot navzdol ob grapi in jo tudi poznam, saj sem pred leti tu že kolesaril. Ampak pri tem ovinku bi izgubil preveč višine in se mi časovno ne bi izšlo.
Na mestu, kjer cesta prispe iz doline Belce v savsko dolino, sem srečal Ireno. Pove, da bo tudi ona šla do konca ceste.Posloviva se, sam pri sebi pa si rečem:" Vztrajna in trmasta, ta prava Pernikarca" in sem bil vesel, da sem jo pregovoril, da je začela hoditi na te "teke in hojo" z nama z Marjanom.
Malo naprej sem zavil desno na kolovoz, ki vodi navzdol proti dolini. Spustil sem se dobrih 100 višinskih metrov, ko se je končal. Naprej se je nadaljevala steza, vendar sem se obrnil in se vrnil na gozdno cesto.









Jesenske kurice,,, Vračam se - srečanje z Ireno,,, Pogled proti Stolu-domači gori- s Sedučnikovega rovta

Na srečo je bil v nadaljevanju samo še spust, kajti utrujenost me je že začela počasi načenjati.
Marjan je bil že pri avtu, ko sem pritekel do cilja. Ko je prišla še Irena, smo v pogovoru ugotovili, da smo ta dan imeli vsi nekam težke noge in da bi bila trasa, če bi bil vsak sam, precej krajša.
Ura je bila eno in pojavila se je tudi pajčevina v želodcih. Odločili smo se da se odpeljemo v Mojstrano in se ustavimo Pr' Železnik. Zadeli smo v polno. Okusno in obilno kosilo nam je pregnalo pajčevino in da smo jedli zares dobro, se je videlo na naših zadovoljnih obrazih. K dobremu vzdušju sta s svojo prijaznostjo in sproščenim klepetom doprinesli tudi natakarica in kuharica ( se jima opravičujem, ker sem ju pozabil vprašati po imenih).

Tek in hoja: Valvazor - planina Stamare

Šesta tura:..............Valvazor - planina Stamare (tek 402)
datum................. 3.11.2008
kraj................... križišče gozdnih cest Valvazor - Potoška planina 1035 m - za Ajdno- Potoška planina- Olipova planina- planina Stamare- nazaj do avta
čas..................... 1:39:23
razdalja............. 13,5 km
viš. razlika........... 463 m
udeleženci:............... Irena, Marjan, Franci

Tokrat se nismo odpravili daleč od doma. Praktično vidim vso traso, ki sem jo imel tokrat v načrtu kar skozi okno domače hiše. Lep in razmeroma topel dan, kot že večji del letošnje jeseni
in pa inverzija sta odločila, da smo šli tako visoko. Trasa je potekala na višini med 1000 in 1400 metrov. Me je pa presenetila višinska razlika, ki je bila kar 463 metrov. Od doma se to sploh ne opazi in zgleda, kot da trasa poteka bolj ali manj na isti višini.
Dogovorili smo se še, da se čez eno uro in pol dobimo na Potoški planini.
Ponovno sem se pripravil zadnji in tako Irena kot Marjan sta že kar precej naprej, ko ju dohitim.
Tokrat je bila Irena oborožena tudi s fotoaparatom in so slikice njene.


Do mesta, kjer je odcep poti za Ajdno in za Valvazorjev dom za tiste planince, ki prihajajo iz smeri Koroška Bela, je cesta brez večjih vzponov. Tako, da sem se dobro ogrel in razgibal stare kosti.
Imam namreč grdo navado, da pred tekom ne delam razgibalnih vaj.

Potem pa se začne cesta dvigati, sicer ni posebne strmine, gre pa konstantno navzgor.
Na srečo se je na več mestih, kjer je bil gozd razredčen prikazal lep razgled na okolico in razbilo monotonost teka.


Na Potoški planini sem bil na višini 1250 metrov. Tako, da sem imel za seboj že kakih 200 metrov vzpona.
Tu se cesta končno položi in gre celo malo navzdol. Žejni se tu lahko odžejajo z odlično vodo izvira Urbas.

Pastirska koča na Potoški planini

Kar med tekom sem pojedel energijski gel in popil nekaj tekočine. Sledila je Olipova planina. Pred leti smo njen zgornji del očistili vej in trnja, da smo lahko štartali z jadralnimi padali. Letos je bil bolj popularen štart na Zabreški planini, tu na Olipovi pa smo bili enkrat - za obletnico prijateljeve poroke.

Preko Olipove planine sem nadaljeval tek do planine Stamare. Zadnji del me je kar namučil, saj je bila cesta precej strma.
No, pa saj drugače ni moglo biti, kajti višinomer na uri mi je kazal preko 1400 metrov.

Višinski profil trase

Tek nazaj sem skrajšal s krajšo bližnjico, ki me je pripeljala do Olipove planine. Na Potoški planini srečam Marjana. Pove mi, da je Ireno srečal malo nižje, ko se je že vračala k avtu. Se pravi, da se ni držala dogovora, da je zbor na Potoški planini. Ampak ta njena odločitev niti ni motila.
Poslovila sva se in tudi sam nadaljujem s tekom nazaj do avta. Malo sem pospešil tempo, saj je sedaj šlo vseskozi navzdol. Ireno sem ujel šele malo pred koncem, se pravi malo pred avtom.
Bila je zelo zadovoljna in bi šla najraje še naprej. Vendar sem jo prepričal, da je ura in tričetrt hoje za njeno pripravljenost za ta dan dovolj.
Hitro se preoblečeva in se z avtom odpeljeva še po Marjana. Srečava ga že na skoraj pol poti nazaj. Tudi on je moral precej pospešiti svoj tempo in je krepko povečal načrtovano razdaljo.
Prijetno utrujeni a dobro razpoloženi smo med vožnjo proti domu že delali načrte za nove ture.