Tek in hoja: Bl. Dobrava - Bled - oval - Bl. Dobrava

Trinajsta tura:.......... Tek in hoja: Bl. Dobrava - Hom - Bled - oval - sp. Gorje - Poljane - Bl. Dobrava (tek 418)
datum......................... 24.12.2008
kraj.......................... Blejska Dobrava
čas........................... 2:46:57
razdalja.................... 21,0 km
viš. razlika.................. 377 m
udeleženci:................. Franci

Je že kar dva tedna od naše zadnje ture. Ampak vmes nisem čisto miroval. Štirikrat sem tekel po domačem "dvorišču". Razdalje so bile po šest do sedem kilometrov. Za štiri dni smo šli pa na smučanje na Kronplatz. V skupini nas je bilo devet in smo bivali v Bauerenhofu, v čudovitem apartmaju. Imeli smo dvoposteljne sobe s kopalnicami in ogromno dnevno sobo s kuhinjo. Pa še cena 19 € na osebo, na noč ni bila oderuška. Pa vreme, pa proge, pa sneg je bil dober, na kratko vse je bilo super.
Danes sem imel pa težave z zbiranjem ekipe. Marjan je imel nujne opravke in ni mogel, Irena ni bila razpoložena ( za izgovor je ugotovila, da je tudi smučanje telovadba ), ostali so imeli pa šihte.
Tako sem na koncu ostal sam. Zato sem se odločil, da štartam kar od doma.
Torej, tekel sem iz iz Bl. Dobrave, nato ob železniški progi in čez železniški most prečkal sotesko Vintgar.









Pred predorom sem zavil na desno, na stezo, ki se vzpne nadenj in se priključi na kolovoz. Po njem sem pritekel na Hom, na najvišjo točko tega teka.
Strm spust s Homa v Zasip se ni začel prav nič prijetno. V križu me je "štihnlo" tako pošteno, da sem se moral za trenutek ustaviti. Ko je bolečina popustila sem s tekom nadaljeval, ampak zelo previdno. Pazil sem se, da s kakšnim čudnim gibom ne bi ponovno dražil križa.
Skozi Zasip sem nadaljeval do Bleda in nato tam odtekel Jožev oval (okoli blejskega jezera).










Sledil je povratek preko spodnjih Gorij, čez Poljane domov. Cesta se do Poljan večinoma vzpenja. Moj korak je postajal vse težji in kljuvanje v križu sem čutil pri vsakem koraku. Nisem več opazoval okolice, samo enakomerno sem premikal noge in si mislil: z vsakim pretečenim korakom sem bliže doma. Na spodnjih Poljanah me je pričakalo sonce in me prijetno grelo. Bilo je prav neverjetno in blagodejno. Ta konec običajno tečem ob takih urah, ko ni sonca in je prava mraznica.
Sledil je še previden spust s Poljan in zadnji klanec do cilja, ki je bil tokrat kar pri domači hiši.

Tek in hoja: Moste pri Žirovnici - Šobec

Dvanajsta tura:.......... Tek in hoja: Moste pri Žirovnici - golf igrišče - Šobec in nazaj (tek 413)
datum......................... 9.12.2008
kraj.......................... Moste pri Žirovnici
čas........................... 1:35:40
razdalja.................... 14,7 km
viš. razlika.................. 132 m
udeleženci:................. Irena, Marjan, Franci
Trojica Irena Marjan in jaz smo šli ponovno v akcijo in če uporabim besede Urbana Praprotnika iz članka v Dnevniku: "Postal sem zbiralec svojih tekaških sledi" sem v svojo zbirko dodal novo tekaško sled. Da, prav izraz tekaška sled najbolje zajame tudi moje teke in doživljanje le teh. Pa ne gre le za fizično sled na zemljevidu, predvsem gre za sledi zadovoljstva v srcu, ki mi ga zapustijo kraji po katerih tečem, dogodki ki jih na tekih doživim in prijatelji s katerimi tečemo in hodimo.
Verjeli smo vremenarjem, ki so napovedali za torek še lepo in sončno vreme in ga izkoristili. Tokrat smo imeli začetek skoraj na Marjanovem "dvorišču" v Mostah. Dogovorili smo se, da se ponovno snidemo čez uro in pol.
Pot je potekala najprej ob avtocesti, nato od Vrbe naprej ob železniški progi, pa čez golf igrišče, prečkala cesto Lesce - Bled in do Šobčevega bajerja. Ker mi je ura tu pokazala tri četrt ure teka, sem se obrnil in tekel po isti poti nazaj.









Sonce je imelo ravno toliko moči, da je bilo prijetno teči, je pa tudi ravno toliko odtalilo poljsko pot, da je bilo polno blata. Na delu poti proti Šobcu pa se je sonce skrivalo za drevesi in bi mi prav prišle rokavice, da bi si ogrel premrle prste. Ker pa jih nisem imel, sem se po končanem teku pogrel pri Marjanu, kar s toplim čajem zabeljenim z rumom.
Saj vemo, da se tako razširijo žile in imamo zato boljši pretok krvi.
Šobčev bajer so ta čas zavzele race in namesto Nizozemcev in ostalih turistov uživajo v "prijetno" mrzli vodi.

Tek in hoja: Brezje- Leše- Begunje- Brezje

Enajsta tura:............... Tek in hoja: Brezje- Leše- Begunje- Brezje (tek 412)
datum......................... 6.12.2008
kraj.......................... Brezje
čas........................... 1:43:01
razdalja.................... 17,0 km
viš. razlika.................. 300 m
udeleženci:................. Irena, Marjan, Franci, Goran, Matjaž, Simo, Urša

Lep sončen dan ni vsaka siva sreda....... Tokrat Irena ni hotela ždeti doma ob tako lepem vremenu, ko je sonce s svojimi toplimi žarki kukalo skozi okno stanovanja. Tudi sam sem razmišljal o tem, da bi se kam šlo, pa sem kar nekaj cincal, ker nisem imel ideje kam naj gremo, koliko je snega po kolovozih in tako naprej in nazaj.
" Če je pa treba iti letet s padalom se pa nič ne obiraš in moram biti takoj pripravljena", je še priletelo iz kuhinje.
Vam rečem, izmikanja ni bilo več. Vzel sem telefon v roke in poklical najprej Marjana. Bil je za stvar in ko sem ga vprašal za idejo je predlagal, da bi šli kar še enkrat na "cesarsko" cesto. Bil sem za, s tem, da bi začetek prestavili na drugo stran, to je v Zapuže. Računal sem na to, da bi sam naredil še kakšen ovinek, ki bi si ga izmislil sproti.
Potem sem poklical še Simota in je bil tudi takoj za, on pa je prepričal še Uršo. Matjaž je povabil še Gorana, ki je to pot prestopil iz pohodnika v tekača.
Ker pa je skupina narasla na sedem udeležencev, je bilo potrebno določiti logistiko malo bolj natančno. Zato sva se z Matjažem spravila za računalnik. V oči mi je padel krog Zapuže, Brezje, Leše, in po cesti pod gorami nazaj v Zapuže. V Garminovem programu Map Source sva vrisala traso. In ta je za ta krog naračunal 18 kilometrov. To bi pa šlo, sem si mislil, in tudi časovno bi ustrezalo - tam okoli dve uri. Sedaj je bilo potrebno določiti progo še za pohodnike. Iz Leš proti Brezjam se mi je pot zdela zanimiva in ko sva sva jo vnesla v računalnik, je program naračunal nekaj čez štiri kilometre. To je pomenilo okoli devet kilometrov v obe smeri. Torej časovna matematika se je ujemala.
Matjažu je kapnilo še to, da bi bile Brezje najboljša izhodiščna točka, saj se je možno tja pripeljati naravnost po avtocesti. To je ideji zabilo žebljico na glavico. In tudi v živo je časovnica (prihodi nazaj) delovala dobro (deset minut razlike med tekači in pohodniki) - pravzaprav zelo dobro, saj če bi bilo boljše bi bilo že kičasto.









Tako smo se zbrali na parkirišču poleg gasilskega doma in fantu, ki je pobiral vstopnino samo pomahali nazaj, ko nam je mahal naj se ustavimo. Preden smo se "razbežali" vsak po svoje, je Irena odločno zahtevala skupinsko fotografiranje. Tokrat nas je bilo kar sedem, štirje pohodniki in trije tekači.
Po razlagi poteka poti smo se skupaj odpravili skozi Brezje do odcepa za Peračico. Potem pa smo si rekli na svidenje čez kaki dve uri - in smo šli tekači v svoj krog, pohodniki pa v svojega.











Najprej smo se spustili v do potoka Peračica ob pečinah iz konglomerata. Razlika med tem konglomeratom in tistim pri galerijah v Vratih je v oblikah prodnikov, ki ga tvorijo. Tam v Vratih so prodniki še oglati, tu pri Brezjah pa so že lepo obrušeni.
Po prečkanju potoka se cesta ponovno dvigne na planoto kjer stoji vas Peračica obkrožena s travniki. Na križiščih sem vestno označeval smer poti z "viteškimi" zastavicami, da so nam pohodniki lahko sledili.










Sledil je ponoven spust do potoka Lešanjščica. Po tem kratkem oddihu pa se je pot začela vzpenjati. Najprej zlagoma, mimo travnikov pod vasjo Leše, na katerih pristajamo s padali kadar "scurimo" in se nam ne uspe dvigniti dovolj visoko za kak daljši prelet.
Sama vas je naslonjena na pobočje Dobrče, to pa pomeni klanec. Po kolesarsko bi temu rekli ura resnice - no malo pretiravam. Ampak klanec je res konkreten. Odločno smo zagrizli vanj. Tempo nam je za kratek čas poživilo vzpodbujanje domačinke, potem pa smo se ponovno zatopili vsak v svoj tempo in globoko dihanje, saj je strmina vztrajno naraščala.
Tu je Goran - Goco pokazal svojo moč. Z lahkoto je naredil razliko do naju s Simotom in ni popuščal do vrha klanca. Sam sem mlel klanec v svojem tempu - ni gre hitro, ampak vztrajno. Simo mi je bil vseskozi za petami, tako, da sem lahko slišal njegovo globoko dihanje. Vedel sem, da ga pošteno baše.
Na vrhu klanca, na križišču s cesto pod gorami naju je Goco počakal. Hitro smo naredili fotke in naprej.








V nadaljevanju smo tekli po cesti pod gorami proti Begunjam, se jim po bližnjici izognili, pa mimo Zgoše, skozi Dvorsko vas, spodnjega Otoka, do Podvina. Tu je sledil še zadnji klanec do Črnivca in zaključna ravnina do Brezij.
Tudi pohodniki so imeli zanimivo doživetje, saj jih je pred Lešami ujela ploha z dežjem in sodro. No, njihovo zgodbo naj komentirajo sami - bom dodal k spisu, če bodo kaj napisali. Vem pa, da so bili trmasti in se dežja in sodre niso ustrašili.
Tako smo imeli sončni začetek, ki nas je zvabil ven in tuširanje. Dobre volje in zadovoljstva pa nam taka malenkost kot sta dež in sodra nista mogla vzeti.

Tek in hoja: Žirorvnica - Zapuže - Žirovnica

Deseta tura:...................Tek in hoja: Žirorvnica - Zapuže - Žirovnica (tek 410)
datum......................... 2.12.2008
kraj.......................... Žirorvnica - Zapuže - Žirovnica (srednja "cesarska" cesta)
čas........................... 1:01:00
razdalja................... 9,2 km
viš. razlika................. 35 m
udeleženci:................ Irena, Marjan, Franci

Po pravljično zimskem koncu novembra se je začel moker in deževen december.
November je bil zame po tekaški plati uspešen. Dosegel sem zastavljeni cilj preteči 100 km mesečno. Predvsem pa me veseli to, da smo izkoristili lepe dneve in uživali v lepotah pozne jeseni.






Tokrat smo si izbrali "cesarsko" cesto, to je makadamska cesta med Žirovnico in Zapužami. Po njej sem tekel že tolikokrat, da bi jo lahko sledil tudi miže.









Še posebno mi je ostala v spominu iz februarja letos, ko smo tekli iz Kranja v Vrbo in je bila ta cesta zadnjih pet kilometrov do cilja. Me je na koncu že kar fajn zdelvala.
Testiral sem tudi označevanje poti z "viteškimi" zastavicami, ki sem jih izdelal v deževnih dnevih, ko mi kakšno bolj pametno delo ni prišlo na misel.
Ker na tej progi res ne moreš zaiti, sem zlato rumene zastavice z viteškim znakom -vitezi dobrega teka - nameščal na en kilometer, za označevanje razdalje.










Da so sprehajalcem kužkov, ki jih je bilo ta dan kar veliko padle v oči, sem dobil potrdilo s tem, da si je nekdo eno - iz prvega kilometra - vzel za suvenir.
Ja ni kaj, so lepe pa cortkane.
V prejšnjem zapisu sem obljubil, da bom pokazal slikco ogrevane slačilnice, ki jo vozim s seboj. Danes izpolnjujem obljubo.

Tek in hoja: Dvorska vas ( grofija )

Deveta tura:...................Dvorska vas (grofija) (trasa Strojevega teka) (tek 408)
datum......................... 23.11.2008
kraj.......................... Dvorska vas, po gozdni cesti do Široke doline (potok Peračica)- Črnivec- nad spodnjim Otokom po gozdni cesti 600 m pred Dvorsko vasjo priključek na krog- (ponovitev kroga)- Dvorska vas
čas........................... 1:27:31
razdalja................... 13,9 km
viš. razlika................. 281 m
udeleženci:................ Irena, Marjan, Franci, Simo, Goran, Matjaž

Tokrat je bila udeležba povečana. Pridružili so se nam še: vitez Simo s katerim sva skupaj tekla in pohodnika Goran in Matjaž.









Za Dvorsko vas sem se odločil zaradi vremena. Kljub jasnemu dnevu je pihal hladen severni veter, ki je bolj kot na tek in hojo vabil na zapeček. Računal sem na zavetje gozda in da bi ujeli še zadnje sončne žarke poznega popoldneva. No, zavetje smo imeli zares, tudi nekaj sončnih žarkov. Ampak spust v Široko dolino do potoka Peračica je bil mrzel - prava mraznica. Tanek led , ki je čez noč prekril luže na gozdni cesti se ni prav nič stopil, kljub temu, da je bila ura že tri popoldne.
Zato pa je bil nasprotni levi breg toplejši. Sonce se je prebijalo skozi gole veje dreves in ogrevalo z listjem posuto gozdno cesto in nas. Kmalu pa je pot ponovno zavila na desno, senčno stran potoka, kjer sta nas grela samo tek in hoja.









Sledil je strm vzpon na plato pred Črnivcem. Še vedno zeleni travniki so se sončili v zadnjih žarkih sonca, ki je bilo že globoko v svojem zenitu proti julijcem. Pred nami se je dvigal Stol, ki mi je s svojimi, zdaj že pobeljenimi pobočji deloval še bolj mogočno kot od doma, kjer ga gledam vsak dan.









Pot je ponovno zavila v zavetje gozda. Še zmeraj se je rahlo dvigala in le malo pred zaključkom kroga dosegla najvišjo točko.
S Simotom sva na križišču zavila desno in še enkrat ponovila krog. Prav prijetno je bilo teči takole, ko nisem bil sam. Malo klepetanja razbija monotonost, pa tudi hitrost teka je bila večja, kot takrat, kadar tečem sam.
Marjana sva dohitela malo pred Črnivcem, ostali pohodniki pa so bili pri avtomobilih nekaj minut pred nama. Goran in Matjaž nista imela s seboj ničesar za preoblačenje, zato sta se takoj odpeljala domov.
Midva s Simotom in Irena pa smo izkoristili toplo "slačilnico", ki smo jo pripeljali s seboj (kako izgleda bom pokazal naslednjič na sliki). Počasi smo se preoblekli v suhe cunje, potem pa šli še malo nasproti Marjanu.
Na koncu smo bili spet vsi zadovoljni in tudi malo utrujeni.
Način označevanja trase za našo ekipo smo imeli enak, kot sem ga opisal v osmi turi (Mežakla). Sem pa med tekom na tleh opazil rdeče oznake in puščice. Na enem mestu sem uspel razbrati napis in ugotovil, da smo pravzaprav na trasi Strojevega teka, ki ga prireja ŠD Dvorska vas.
Tega teka sem se mislil udeležiti, saj sva bila z Janije sodelavca v Železarni, pa mi takrat čas ni dopuščal udeležbe. Sem ga pa nehote pretekel tokrat in prav vesel sem bil, da je naneslo tako.