sreda, 24. junij 2009

tek in hoja: Soča (velika korita)- dom Klementa Juga v Lepeni - Soča










Tura 16:.......... Tek in hoja:
(tek 456 Soča) Soča (velika korita)- dom Klementa Juga v Lepeni - Soča
datum......................... 18.06.2009
kraj.......................... Soča
čas........................... 1:39:25
razdalja.................... 13,5 km
viš. razlika.................. 310 m
udeleženci:................. Franci, Dare, Milan

Visoko v Karavankah, pri koči na Golici smo potem, ko je skopnel sneg in so zacvetele narcise markacisti urejali planinske poti. Med pogovorom je Dare povedal, da se je tudi on v svojih zrelih letih začel ukvarjati s tekom. Tako sva se zmenila, da kakšen lep tek odtečeva skupaj.
Ko sem ga pozneje poklical po telefonu, mi je povedal, da je v Trenti v Soči na svoji parceli.
OK, pa pridem tja mu rečem in sva se zmenila.
Četrtek je bil lep in vroč junijski dan. Pregovoril sem še Milana da je šel z menoj; pa i gajbica ( avto), pa hajd v Trento.
Dan za bogove in motoriste, ki so se res v velikem številu vozili po tej cesti in uživali v brezštevilnih ovinkih.
Ko sva prispela do Dareta nama je najprej razkazal svoj ranč. Je bilo kaj videti. Parcela leži na začetku Velikih korit. Soča se dejansko v trenutku iz široke reke zlije v ozko korito, ki ga je izdolbla skozi skalno ploščo. Studenčki ki izvirajo le nekaj metrov pred steno korit ponujajo hladno vodo za osvežitev. Z zlivanje preko stene korit v Sočo pa ustvarjajo čudovito ogrlico vodnih kapljic. Čez travnik teče potoček in ob njem bo zrasel majhen domek.






















Ja res, kraj je kot iz pravljice in ne verjamem, da bi tudi Disney lahko narisal kaj lepšega.
Po ogledu se zmenimo še za tekaški in pohodniški načrt.
Milan se je odločil, da se bo sprehodil po turištični poti ob koritih do kampa in tam pozdravil prijatelje. Midva z Daretom pa sva se odločila za Lepeno, do doma Klementa Juga in nazaj.
Skupaj se sprehodimo še čez viseči most čez Sočo. Od tu naprej pa vsak po svoje. Milan desno ob koritih, midva z Daretom pa levo v hrib po poti, ki naju je pripeljala mimo značilne trentarske domačije na veliko travnato polico. Dare mi je med tekom našteval domača imena domačij, in se pozdravljal z domačini.
Sledil je spust do ceste, ki pelje v Lepeno in nato sva tekla po njej. V začetku je bila ravnina, nato pa se je začela cesta vse bolj vzpenjati in malo pred domom Klementa Juga se je kar pošteno postavila pokonci. Ja, 250 višincev od Izliva Lepene v Sočo, do doma ni bilo podarjenih, svoje pa je dodala še vročina.












Tekla sva v počasnem tempu - sam za sebe moram povedat, da hitreje tudi ne bi šlo. Ta dan sem imel že vse od začetka teka nekam težke noge. Vmes sva klepetala. No, v glavnem je govoril Dare in mi razlagal o krajevnih značilnostih in zgodovini tega konca "nebes". Te stvari dobro pozna, saj njegov rod izhaja prav od tu. Njegov nono je bil tu glavni čuvaj še v časih, ko je bil lastnik lovišča še italijanski grof, pozneje pa je bil državni lovec.










Tudi tek nazaj je minil hitro, samo vročina je bila vedno hujša in ko sva pritekla do Soče sem kar malo zavidal kajakašem, ki so se pripravljali na spust po njej in ki jih bo mrzla voda lepo hladila. Midva pa sva imela pred seboj še dober kilometer "švicnega" vzpona.
Smo se pa pozneje v Bovcu vsi trije ohladili s sladoledom in obnovili tekočino v dehidriranih telesih.
Naj omenim še, da je Milana čisto iz tira vrgu na z zglajenim marmorjem na novo obnovljen osrednji trg v Bovcu. Trdi, da nima več duše.

četrtek, 11. junij 2009

tek in hoja: Radovna 5










Tura 15:.......... Tek in hoja:
(tek 453 Radovna 5) Krnica- razcep Stara Pokljuka, Pokljuška soteska- Stara Pokljuka- Fajferca- izvir Lipnika- Krnica
datum......................... 10.06.2009
kraj.......................... Krnica
čas........................... 2:04:56
razdalja.................... 11,1 km
viš. razlika.................. 583 m
udeleženci:................. Franci

Tokrat sem nadaljeval projekt "tek ob Radovni in njeni okolici". Bil je peti v tem nizu.
Za izhodišče sem izbral Krnico.










Tekel sem skozi vas v smeri Pokljuške soteske. Pri razcepu za sotesko sem nadaljeval desno proti Stari Pokljuki po poti, ki je bila še pred leti razdrapan kolovoz. Sedaj pa je kar precej razširjena in je prevozena tudi za traktorje. Edino kar je ostalo je strmina.
Od vstopa v Pokljuško sotesko, do domaačije pr' Figovc na Stari Pokljuki sem nabral 300 m višine, na razdalji 1,5 km.









Po kratkem malo bolj ravnem delu se je pot nadaljevala po zapuščenem kolovozu ob robu pašnika. Tudi tu je bila strmina taka, da sem dihal bolj na škrge. Za zbijanje pulza pa sem se sem pa tja ustavil in naredil kakšen posnetek. Ampak prav s tega dela poti so bili vsi posnetki zmazani, kar je kronski dokaz, da nisem imel umirjenega pulza.
Omenim naj, da je bil ta del poti označen s planinskimi markacijami, saj tu poteka planinska pot na Pokljuko.
Končno sem pritekel do gozdne ceste - višina 980 m. Tu sem se ločil od planinske poti, zavil desno in tekel po njej. Ta del Pokljuke se imenuje Fajfarca.
Pred mnogimi leti sem tu našel kolovoz, ki te pripelje naravnost do izvira Lipnika v Radovni. Ampak kolovozov tu sploh ni tako malo in tudi leta naredijo kakšno luknjo v spomin.
Prvi poizkus se je končal neuspešno, zato sem se vrnil nazaj na cesto in nadaljeval po njej. Naslednji kolovoz se mi je zdel obetaven in poizkusim ponovno. Tudi tokrat se je tek končal na prepadnem skalnatem robu nad dolino Radovne. Imel sem prekrasen razgled, pa še ugotovil sem, da sem šel predaleč že pri prvem poizkusu.









Nazaj sem tekel kar ob robu po komaj vidnih stezicah, ki so jih shodile živali. Našel sem pravi kolovoz in se začel spuščati po njem. Pa tudi ta ni bil več tak kot nekoč. Velik vetrolom je na strmem pobočju podrl mogočne smreke, ki so ob tem odnesle cele dele kolovoza. Gozdarji so les že pospravili in nekaj nižje se je kolovoz nadaljeval. Da so lahko les vlačili v dolino so ga tudi razširili na širino primerno za goseničarja.









Izvir Lipnika je je bil tokrat močan - imel je veliko vode. Prav zanimivo, vsi izviri na Pokljuki so pravzaprav izvirčki - Tu pa toliko vode. Kot bi se vsa voda s Pokljuke stekala prav tukaj in privrela na dan v izviru Lipnika.









Čakal me je še odsek poti od elektrarne Radovna nazaj do Krnice. Nič posebnega, le noge so bile že malo mehke. Pa nič čudnega, saj sem bil že skoraj dve uri na poti in tudi 580 višincev ni bilo kar tako.