Tek in hoja: Mojstrana - Vrata 2

Peta tura:..............Vrata (tek 399)
datum................. 22.10.2008
kraj................... Veliki Črlovec- gozdna cesta do planine Višek nad slapovi Peričnika- lovska steza (1080 m)- nazaj do avta- cesta v Vrata do odcepa za galerije- galerije- avto
čas..................... 1:07:10
razdalja............. 8,5 km
viš. razlika........... 285 m
udeleženci:............... Irena, Marjan, Franci

Tokrat smo štart prestavili že globoko v dolino Vrat, na mestu kjer cesta preči melišče velikega Črlovca. Višina tu je okoli 900 m.
Ekipa je bila kompletna Marjan, Irena in jaz. Običajne priprave smo opravili hitro. Ob tej uri je bil kraj še v senci in je bilo kar hladno. Tokrat smo se zmenili, da se dobimo čez dobro uro in da jaz pripeljem avto do koče v Vratih. Marjan in Irena sta imela za cilj kočo v Vratih pa če bo še čas naprej proti spomeniku. Sam pa sem imel v načrtu malo "šrtikanja" po tem srednjem delu doline Vrat.
Najprej sem tekel po gozdni cesti mimo planine Višek do Peričnika. Ta del sem tekel že zadnjič. Poznalo se mi je, da še nisem bil ogret in sem že kmalu po začetku teka dihal na "škrge". Malo pred planino sem se že toliko dvignil, da me je obsijalo sonce, ki me je potem spremljalo ves čas teka.

Na drugi strani potoka, kjer sem zadnjič poiskal stezo za spust v dolino, sem zdaj poiskal njeno nadaljevanje proti Vrtaški planini. Nekaj časa sem tekel po njej, potem pa na višini 1080 metrov obrnil in tekel nazaj.
Pri avtu sem naredil kratek počitek, vzel energijski gel in popil malo tekočine. Nadaljeval sem po cesti v Vrata. V začetku me je kar malo presenetilo, da se cesta tu toliko vzpenja - če se pelješ z avtom nimaš takega občutka. Ko sem pritekel do odcepa za peš pot pod galerijami, mi je pogled na uro povedal, da se bo potrebno vrniti do avta. Zavil sem na to peš pot, me je vodila skozi prijeten bukov gozd,

pa naprej pod galerijami, ki nudijo na posameznih mestih prave strehe iz sprijetega peščenega konglomerata.



Naprej sem tekel mimo tudi že močno zaraščenega rovta, kjer se je steza razširila v vozno pot. Sledilo je še nekaj ovinkov in že sem bil na glavni cesti v Vrata. Še kratek vzpon in pritekel sem do avta.
Pogledal sem na uro in videl, da sem tekel nekaj minut več kot eno uro. Sem pa točen kot švicarska ura sem si mislil, si hitro preoblekel preznojeni majici in se z avtom odpeljal v Vrata.
Še ne sto metrov naprej od odcepa za galerije sem zagledal Ireno, ki mi je prihajala nasproti. Priznam, da sem kar malo debelo pogledal. Ustavil sem avto, da bi prisedla.
Prav na hitro mi je razložila, da je bila do spomenika - klina, pa da bo šla še naprej peš, dokler je z Marjanom ne dohitiva. Predlagal sem ji, naj gre pod galerijami in da se dobimo na drugi strani, ko se peš pot priklopi na cesto.
Odpeljal sem se naprej in tudi Marjana srečal, ko se je že vračal. Hitro se je preoblekel, saj na tem koncu ni bilo sonca in je bila prava mraznica. Vršaca Cmir in Triglav soncu v tem letnem času ne dovolita, da bi pogledalo preko njunih grebenov v ta konec doline Vrat.
Pri križišču, kjer se priključi peš pot se ustaviva, da bi počakala še Ireno. Pa jo ni bilo treba dolgo, saj se nama je pridružila, še preden se je motor avta popolnoma ustavil.
Bravo Irena, bravo Marjan! Bravo obema!