Četrta tura:........... Mojstrana - Vrata (tek 392)
datum................. 8.10.2008
kraj...................Mojstrana (pri Rosu)- nazaj Mojstrana ob rakah- nazaj koča pri Peričniku- Kreda- gozdna cesta do planine Višek nad slapovi Peričnika- spust mimo obeh slapov do koče pri Peričniku- Mojstrana (pri Rosu - avto)
čas..................... 1:30:12
razdalja............. 12,0 km
viš. razlika........... 328 m
udeleženci:............... Irena, Marjan, Franci
Tokrat smo zamenjali okolje. Od Mojstrane do koče pri Peričniku poteka lepa peš pot in ker že dolga leta na tem koncu nisem tekel ali hodil sem predlagal, da obiščemo ta konec naše lepe Gorenjske.
Avto smo parkirali malo pred Rosom (zadnja hiša iz Mojstrane v smeri Peričnika. Poznan tekač in organizator tekaških tekem Franci Teraž je tam doma).
Najprej sem tekel po poti ob nekdanjih rakah, nazaj proti Mojstrani, do novi blokov na prostoru nekdanje cementarne. Ker je bilo še zgodaj in sonce še ni pogledalo izza grebena je bilo kar hladno. Vendar sem se pri teku kmalu ogrel.
Pri blokih sem se obrnil nazaj proti Vratom, tekel ponovno po poti ob nekdanjih rakah in mimo Rosa na peš pot do koče pri Peričniku. Na tem delu sem ujel Marjana in Ireno, ki sta vsak s svojim tempom urno hodila svojima ciljema nasproti.
Pri koči sem bil že dobro ogret in zagrizel sem se v strmino Krede. Na srečo najbolj strm del ni zelo dolg in je bil kmalu za mano. Na ravnini, ki sledi sem si malo oddahnil, pa potem še en skok, pa ravnina, pa skok in končno je sledil odcep na gozdno cesto, ki pelje proti planini Višek nad slapovoma Peričnika.
Sonce je pokukalo izza grebena Črne gore in njegovi topli žarki so me prijetno božali, prav tako kot liste dreves, ki so žareli v čudovitih jesenskih barvah.
Skozi veje dreves ob poti so se mi kazali naši najvišji vršaci Triglav, Cmir, Stenar pa Kukova špica in Škrnatarica, v vznožju katerih sem tekel.
Gozdna cesta se je še kar vzpenjala in na planini Višek sem dosegel višino 980m. Od planine je ostalo samo ime, saj je vsa zaraščena. Na mestu, kjer je včasih stal stan pa sedaj stoji lep vikend.
Ko sem pritekel do Peričnika sem že mislil, da ga bom moral prebresti, saj teče čez cesto. Ko pa sem se ozrl na okoli sem zagledal nekaj deset metrov višje brv.
Tam so si lovci naredili prehod preko potoka.
To je bil zadnji vzpon na tem teku. Na drugi strani potoka sem poiskal stezo in se po njej spustil v dolino. Steza poteka po levi strani potoka, malo stran od njega. Posebno na mestih, kjer je potok globlje vrezan v grapo se umakne na njen rob. Tek tukaj je bil prijeten. Na posameznih mestih, kjer je bila steza na debelo prekrita z listjem, sem imel občutek kot da brodim po vodi. V bližini zgornjega slapa je bila steza že bolj shojena. Pravzaprav jih je bilo že več in sem se moral kar malo paziti, da nisem delal variant "za ta pridne".
Potem pa pod zgornjim slapom in "tuširanje", ki mu ne moreš uiti, mimo spodnjega slapa in že sem bil pri koči pri Peričniku.
Cesta na začetku in široka pešpot v nadaljevanju sta mi omogočila sproščen korak in ker še nisem čutil utrujenosti sem malo pospešil.
Ko sem pritekel do avta sta bila Marjan in Irena že tam. Tudi onadva sta bila zadovoljna. Irena se je povzpela do slapa, Marjan pa je tudi prehodil pot skoraj do koče in nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar