Tura 16:.......... Tek in hoja: (tek 456 Soča) Soča (velika korita)- dom Klementa Juga v Lepeni - Soča
datum......................... 18.06.2009
kraj.......................... Soča
čas........................... 1:39:25
razdalja.................... 13,5 km
viš. razlika.................. 310 m
udeleženci:................. Franci, Dare, Milan
Visoko v Karavankah, pri koči na Golici smo potem, ko je skopnel sneg in so zacvetele narcise markacisti urejali planinske poti. Med pogovorom je Dare povedal, da se je tudi on v svojih zrelih letih začel ukvarjati s tekom. Tako sva se zmenila, da kakšen lep tek odtečeva skupaj.
Ko sem ga pozneje poklical po telefonu, mi je povedal, da je v Trenti v Soči na svoji parceli.
OK, pa pridem tja mu rečem in sva se zmenila.
Četrtek je bil lep in vroč junijski dan. Pregovoril sem še Milana da je šel z menoj; pa i gajbica ( avto), pa hajd v Trento.
Dan za bogove in motoriste, ki so se res v velikem številu vozili po tej cesti in uživali v brezštevilnih ovinkih.
Ko sva prispela do Dareta nama je najprej razkazal svoj ranč. Je bilo kaj videti. Parcela leži na začetku Velikih korit. Soča se dejansko v trenutku iz široke reke zlije v ozko korito, ki ga je izdolbla skozi skalno ploščo. Studenčki ki izvirajo le nekaj metrov pred steno korit ponujajo hladno vodo za osvežitev. Z zlivanje preko stene korit v Sočo pa ustvarjajo čudovito ogrlico vodnih kapljic. Čez travnik teče potoček in ob njem bo zrasel majhen domek.
Ja res, kraj je kot iz pravljice in ne verjamem, da bi tudi Disney lahko narisal kaj lepšega.
Po ogledu se zmenimo še za tekaški in pohodniški načrt.
Milan se je odločil, da se bo sprehodil po turištični poti ob koritih do kampa in tam pozdravil prijatelje. Midva z Daretom pa sva se odločila za Lepeno, do doma Klementa Juga in nazaj.
Skupaj se sprehodimo še čez viseči most čez Sočo. Od tu naprej pa vsak po svoje. Milan desno ob koritih, midva z Daretom pa levo v hrib po poti, ki naju je pripeljala mimo značilne trentarske domačije na veliko travnato polico. Dare mi je med tekom našteval domača imena domačij, in se pozdravljal z domačini.
Sledil je spust do ceste, ki pelje v Lepeno in nato sva tekla po njej. V začetku je bila ravnina, nato pa se je začela cesta vse bolj vzpenjati in malo pred domom Klementa Juga se je kar pošteno postavila pokonci. Ja, 250 višincev od Izliva Lepene v Sočo, do doma ni bilo podarjenih, svoje pa je dodala še vročina.
Tekla sva v počasnem tempu - sam za sebe moram povedat, da hitreje tudi ne bi šlo. Ta dan sem imel že vse od začetka teka nekam težke noge. Vmes sva klepetala. No, v glavnem je govoril Dare in mi razlagal o krajevnih značilnostih in zgodovini tega konca "nebes". Te stvari dobro pozna, saj njegov rod izhaja prav od tu. Njegov nono je bil tu glavni čuvaj še v časih, ko je bil lastnik lovišča še italijanski grof, pozneje pa je bil državni lovec.
Tudi tek nazaj je minil hitro, samo vročina je bila vedno hujša in ko sva pritekla do Soče sem kar malo zavidal kajakašem, ki so se pripravljali na spust po njej in ki jih bo mrzla voda lepo hladila. Midva pa sva imela pred seboj še dober kilometer "švicnega" vzpona.
Smo se pa pozneje v Bovcu vsi trije ohladili s sladoledom in obnovili tekočino v dehidriranih telesih.
Naj omenim še, da je Milana čisto iz tira vrgu na z zglajenim marmorjem na novo obnovljen osrednji trg v Bovcu. Trdi, da nima več duše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar