Tek in hoja: Mlinca - gozdna cesta pod Borovjem 1476 m in Na Šiji 1436 m v dolino Belce pod Kepo

Sedma tura:..............Mlinca - gozdna cesta pod Borovjem 1476 m in Na Šiji 1436 m v dolino Belce pod Kepo (tek 403)
datum................. 10.11.2008
kraj................... križišče gozdnih cest (1020 m) - gozdna cesta pod Borovjem 1476 m in pod Na Šiji 1436 m v dolino Belce pod Kepo- nazaj grede še odcep proti Belci
čas..................... 1:37:22
razdalja............. 11,9 km
viš. razlika........... 430 m
udeleženci:............... Irena, Marjan, Franci

Lep jesenski dan nas je ponovno zvabil v naravo. Tokrat smo hodili in tekli v okolici Dovja, na karavanški strani. To stran smo izbrali zato, da smo izkoristili toploto, ki jo je nudilo pozno jesensko sonce. Gozdna cesta po kateri smo hodili in tekli poteka namreč na nadmorski višini med 1000 in 1200 metri.
Testiral sem tudi nove vložke z gelom, ki sem jih vstavil v tekaške copate. Zanimiv je občutek, ko se gel premika sem ter tja, glede na pritisk podplata. Zanima me, če še kdo uporablja take vložke in kakšne izkušnje ima z njimi?
Zase moram reči, da me niso motile, o kakšnih posebnih učinkih pa zaenkrat ne morem reči ničesar.
Priprave so bile običajne. Časovni okvir smo tokrat postavili na uro in pol, do ure in tričetrt.
Sama trasa orientacijsko ni bila zahtevna, saj gozdna cesta nima takih odcepov, ki bi te lahko zavedli - torej po njej do mesta kjer se konča in nazaj. Sam sem imel še v načrtu, da če bo možno, bom tekel naprej in prekoko Mlince naredil krog in se po drugi strani vrnil do avta.









Še pogled na uro in odhod

Tek začnem počasi, da se ogrejem in razmigam. Po kratkem vzponu se je gozdna cesta za kratek čas poravnala, potem pa se je začela ponovno vzpenjati in se po slabih štirih kilometrih povzpela na višino 1200 metrov.
Tudi, ko se ogrejem in v gležnju ne čutim več rahle bolečine tako, kot na začetku, ohranim počasen tempo. Vzrok so bili razgledi, ki so se ponujali očem.

1. sl. V ozadju greben in Lipanški vrhovi nad Krmo. V ospredju se vidijo začetki dolin Vrata, Kot, Krma. Levo pobočja Mežakle.
2. sl. Na Triglavu je že zima.
3. sl. Levo Rjavina, na sredini Vrbanovi špici, desno Cmir zakriva Triglav. Vidna sta Kot pod Peklom in Za Cmirom - raj turnih smučarjev

Gozdna cesta seje končala pred prepadno grapo visoko na pobočju gozdnatega vrha Na Šiji. Tudi tu so se ponujali lepi razgledi na mejni greben in vrhove v njem. Kraljuje jim 2143 metrov visoka Kepa.









Konec ceste z obračališčem,,, Kepa,,, Tišlerica

Poizkusil sem najti kakšno stezo, ki bi vodila naprej in bi lahko uresničil načrt in naredil krog preko Mlince do avta. Ob robu grape sem se povzpel dobrih 50 višinskih metrov navkreber. Ker s kakšno stezo ni bilo nič, pa tudi pogled v grapo ni obetal možnosti prehoda, sem se obrnil in tekel po cesti nazaj. Sicer vodi lovska pot navzdol ob grapi in jo tudi poznam, saj sem pred leti tu že kolesaril. Ampak pri tem ovinku bi izgubil preveč višine in se mi časovno ne bi izšlo.
Na mestu, kjer cesta prispe iz doline Belce v savsko dolino, sem srečal Ireno. Pove, da bo tudi ona šla do konca ceste.Posloviva se, sam pri sebi pa si rečem:" Vztrajna in trmasta, ta prava Pernikarca" in sem bil vesel, da sem jo pregovoril, da je začela hoditi na te "teke in hojo" z nama z Marjanom.
Malo naprej sem zavil desno na kolovoz, ki vodi navzdol proti dolini. Spustil sem se dobrih 100 višinskih metrov, ko se je končal. Naprej se je nadaljevala steza, vendar sem se obrnil in se vrnil na gozdno cesto.









Jesenske kurice,,, Vračam se - srečanje z Ireno,,, Pogled proti Stolu-domači gori- s Sedučnikovega rovta

Na srečo je bil v nadaljevanju samo še spust, kajti utrujenost me je že začela počasi načenjati.
Marjan je bil že pri avtu, ko sem pritekel do cilja. Ko je prišla še Irena, smo v pogovoru ugotovili, da smo ta dan imeli vsi nekam težke noge in da bi bila trasa, če bi bil vsak sam, precej krajša.
Ura je bila eno in pojavila se je tudi pajčevina v želodcih. Odločili smo se da se odpeljemo v Mojstrano in se ustavimo Pr' Železnik. Zadeli smo v polno. Okusno in obilno kosilo nam je pregnalo pajčevino in da smo jedli zares dobro, se je videlo na naših zadovoljnih obrazih. K dobremu vzdušju sta s svojo prijaznostjo in sproščenim klepetom doprinesli tudi natakarica in kuharica ( se jima opravičujem, ker sem ju pozabil vprašati po imenih).