(Garmin je imel na nekaterih delih kar velike težave s sledenjem. En primer sem označil)Osma tura:...................Mežakla
datum......................... 17.11.2008
kraj.......................... Ravne, začetek teka (950 m)- pod planino Kisovec (1120 m)- Zakop (1070 m)- okoli Obleka (1140 m)- Ravne - rovt Strženica- Zakop- okoli Obleka- Ravne- Ravne, avto
čas........................... 1:51:06
razdalja................... 14,5 km
viš. razlika................. 340 m
udeleženci:................ Irena, Marjan, Franci
Spet smo bili na delu, vitezinja Irena, vitez Franci in prijatelj Marjan. Tokrat smo hodili in tekli po gozdnih cestah na Mežakli, v tišini in miru njenih gozdov.
Ja, že v osnovni šoli smo se učili, da je Mežakla planota. Res je, kakor je tudi res, da je zelo valovita in da je raven del na njej samo na Ravnah.
Problem tokratnega teka in hoje je bilo tudi to, da ima Mežakla zelo razvejane gozdne ceste in da se je temu primerno težko orientirati. Posebno v tem primeru, ko smo se gibali vsak zase in ne skupaj. Ta problem smo rešili tako, da sem s seboj vzel svitek toaletnega papirja in z njim označeval križišča. Nameščal sem ga na desni strani ceste, kakih deset metrov naprej od križišča. Sistem je deloval odlično, saj ni nobeden zašel.
Tek se je začel z vzponom. Najprej po cesti za Obranco, potem pa v prvem križišču levo v smeri planine Kisovec. Pred planino, na križišču sem spet zavil levo proti Zakopu. Po doseženih 150 metrih višine se je prilegel spust do Zakopa. Kljub soncu, ki je radodarno ponujalo svoje jesenske žarke se nisem preveč potil. Temu sta botrovala tudi počasen tempo in hladen severni veter, ki je pihljal na nekaterih mestih.
Od Zakopa se je cesta začela ponovno vzpenjati in s 1140 metri dosegla najvišjo točko. Sledil je spust nazaj proti Ravnam. Na tem delu so se ponujali lepi razgledi v dolino Radovne, na jezero v Kredi, ki je nastalo z izkopom krede. Vrhove nad alpskimi dolinami Vrata, Kot in Krmo so zakrivale bele meglene kape. Videla pa se je belina novo zapadlega snega na njihovih pobočjih.
Na Ravnah pri gozdarski koči sem se odločil, da naredim še en krog okoli Obleka. Zavil sem levo, tekel nekaj časa čez travnike in nato po kolovozu čez rovt Strženica do Zakopa. Tu sem sedaj nadaljeval po drugi cesti okoli Obleka (gledano v smeri teka po levi strani), kot preje. Na najvišji točki teka, ki sem jo dosegel ta dan - to je 1140 metrov - se je cesta priklopila na cesto po kateri sem okoli Obleka pritekel v prvem krogu. Sledil je ponoven spust na Ravne. Vmes sem srečal še Marjana in Ireno, ki sta tudi že opravila velik del poti.
Sledil je še ravni del ceste, obkrožen s še vedno zelenimi pašniki. Po kratkem vzponu pritečem do avta in teka je bilo za ta dan je konec.
Ustavil sem štoparico in pogledal na čas. Skoraj nisem mogel verjeti, da je ura kazala eno uro in enainpetdeset minut. Bil sem popolnoma presenečen. Čisto sem izgubil občutek za čas. In to je za mene pri teku največji užitek, ko lahko tečeš in tečeš; čas pa kakor da ne obstaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar