Tek in hoja: Mojstrana - Vrata 2

Peta tura:..............Vrata (tek 399)
datum................. 22.10.2008
kraj................... Veliki Črlovec- gozdna cesta do planine Višek nad slapovi Peričnika- lovska steza (1080 m)- nazaj do avta- cesta v Vrata do odcepa za galerije- galerije- avto
čas..................... 1:07:10
razdalja............. 8,5 km
viš. razlika........... 285 m
udeleženci:............... Irena, Marjan, Franci

Tokrat smo štart prestavili že globoko v dolino Vrat, na mestu kjer cesta preči melišče velikega Črlovca. Višina tu je okoli 900 m.
Ekipa je bila kompletna Marjan, Irena in jaz. Običajne priprave smo opravili hitro. Ob tej uri je bil kraj še v senci in je bilo kar hladno. Tokrat smo se zmenili, da se dobimo čez dobro uro in da jaz pripeljem avto do koče v Vratih. Marjan in Irena sta imela za cilj kočo v Vratih pa če bo še čas naprej proti spomeniku. Sam pa sem imel v načrtu malo "šrtikanja" po tem srednjem delu doline Vrat.
Najprej sem tekel po gozdni cesti mimo planine Višek do Peričnika. Ta del sem tekel že zadnjič. Poznalo se mi je, da še nisem bil ogret in sem že kmalu po začetku teka dihal na "škrge". Malo pred planino sem se že toliko dvignil, da me je obsijalo sonce, ki me je potem spremljalo ves čas teka.

Na drugi strani potoka, kjer sem zadnjič poiskal stezo za spust v dolino, sem zdaj poiskal njeno nadaljevanje proti Vrtaški planini. Nekaj časa sem tekel po njej, potem pa na višini 1080 metrov obrnil in tekel nazaj.
Pri avtu sem naredil kratek počitek, vzel energijski gel in popil malo tekočine. Nadaljeval sem po cesti v Vrata. V začetku me je kar malo presenetilo, da se cesta tu toliko vzpenja - če se pelješ z avtom nimaš takega občutka. Ko sem pritekel do odcepa za peš pot pod galerijami, mi je pogled na uro povedal, da se bo potrebno vrniti do avta. Zavil sem na to peš pot, me je vodila skozi prijeten bukov gozd,

pa naprej pod galerijami, ki nudijo na posameznih mestih prave strehe iz sprijetega peščenega konglomerata.



Naprej sem tekel mimo tudi že močno zaraščenega rovta, kjer se je steza razširila v vozno pot. Sledilo je še nekaj ovinkov in že sem bil na glavni cesti v Vrata. Še kratek vzpon in pritekel sem do avta.
Pogledal sem na uro in videl, da sem tekel nekaj minut več kot eno uro. Sem pa točen kot švicarska ura sem si mislil, si hitro preoblekel preznojeni majici in se z avtom odpeljal v Vrata.
Še ne sto metrov naprej od odcepa za galerije sem zagledal Ireno, ki mi je prihajala nasproti. Priznam, da sem kar malo debelo pogledal. Ustavil sem avto, da bi prisedla.
Prav na hitro mi je razložila, da je bila do spomenika - klina, pa da bo šla še naprej peš, dokler je z Marjanom ne dohitiva. Predlagal sem ji, naj gre pod galerijami in da se dobimo na drugi strani, ko se peš pot priklopi na cesto.
Odpeljal sem se naprej in tudi Marjana srečal, ko se je že vračal. Hitro se je preoblekel, saj na tem koncu ni bilo sonca in je bila prava mraznica. Vršaca Cmir in Triglav soncu v tem letnem času ne dovolita, da bi pogledalo preko njunih grebenov v ta konec doline Vrat.
Pri križišču, kjer se priključi peš pot se ustaviva, da bi počakala še Ireno. Pa jo ni bilo treba dolgo, saj se nama je pridružila, še preden se je motor avta popolnoma ustavil.
Bravo Irena, bravo Marjan! Bravo obema!

Tek in hoja: Mojstrana - Vrata 1

Četrta tura:........... Mojstrana - Vrata (tek 392)
datum................. 8.10.2008
kraj...................Mojstrana (pri Rosu)- nazaj Mojstrana ob rakah- nazaj koča pri Peričniku- Kreda- gozdna cesta do planine Višek nad slapovi Peričnika- spust mimo obeh slapov do koče pri Peričniku- Mojstrana (pri Rosu - avto)
čas..................... 1:30:12
razdalja............. 12,0 km
viš. razlika........... 328 m
udeleženci:............... Irena, Marjan, Franci

Tokrat smo zamenjali okolje. Od Mojstrane do koče pri Peričniku poteka lepa peš pot in ker že dolga leta na tem koncu nisem tekel ali hodil sem predlagal, da obiščemo ta konec naše lepe Gorenjske.
Avto smo parkirali malo pred Rosom (zadnja hiša iz Mojstrane v smeri Peričnika. Poznan tekač in organizator tekaških tekem Franci Teraž je tam doma).
Najprej sem tekel po poti ob nekdanjih rakah, nazaj proti Mojstrani, do novi blokov na prostoru nekdanje cementarne. Ker je bilo še zgodaj in sonce še ni pogledalo izza grebena je bilo kar hladno. Vendar sem se pri teku kmalu ogrel.
Pri blokih sem se obrnil nazaj proti Vratom, tekel ponovno po poti ob nekdanjih rakah in mimo Rosa na peš pot do koče pri Peričniku. Na tem delu sem ujel Marjana in Ireno, ki sta vsak s svojim tempom urno hodila svojima ciljema nasproti.
Pri koči sem bil že dobro ogret in zagrizel sem se v strmino Krede. Na srečo najbolj strm del ni zelo dolg in je bil kmalu za mano. Na ravnini, ki sledi sem si malo oddahnil, pa potem še en skok, pa ravnina, pa skok in končno je sledil odcep na gozdno cesto, ki pelje proti planini Višek nad slapovoma Peričnika.


















Sonce je pokukalo izza grebena Črne gore in njegovi topli žarki so me prijetno božali, prav tako kot liste dreves, ki so žareli v čudovitih jesenskih barvah.
Skozi veje dreves ob poti so se mi kazali naši najvišji vršaci Triglav, Cmir, Stenar pa Kukova špica in Škrnatarica, v vznožju katerih sem tekel.



















Gozdna cesta se je še kar vzpenjala in na planini Višek sem dosegel višino 980m. Od planine je ostalo samo ime, saj je vsa zaraščena. Na mestu, kjer je včasih stal stan pa sedaj stoji lep vikend.





Ko sem pritekel do Peričnika sem že mislil, da ga bom moral prebresti, saj teče čez cesto. Ko pa sem se ozrl na okoli sem zagledal nekaj deset metrov višje brv.







Tam so si lovci naredili prehod preko potoka.
To je bil zadnji vzpon na tem teku. Na drugi strani potoka sem poiskal stezo in se po njej spustil v dolino. Steza poteka po levi strani potoka, malo stran od njega. Posebno na mestih, kjer je potok globlje vrezan v grapo se umakne na njen rob. Tek tukaj je bil prijeten. Na posameznih mestih, kjer je bila steza na debelo prekrita z listjem, sem imel občutek kot da brodim po vodi. V bližini zgornjega slapa je bila steza že bolj shojena. Pravzaprav jih je bilo že več in sem se moral kar malo paziti, da nisem delal variant "za ta pridne".



Potem pa pod zgornjim slapom in "tuširanje", ki mu ne moreš uiti, mimo spodnjega slapa in že sem bil pri koči pri Peričniku.















































Cesta na začetku in široka pešpot v nadaljevanju sta mi omogočila sproščen korak in ker še nisem čutil utrujenosti sem malo pospešil.
Ko sem pritekel do avta sta bila Marjan in Irena že tam. Tudi onadva sta bila zadovoljna. Irena se je povzpela do slapa, Marjan pa je tudi prehodil pot skoraj do koče in nazaj.

Tek v okolici Begunj in Drage - 3

Tretja tura:.. Draga 3 (tek 388)
datum...... 30.9.2008
kraj........... parkirišče pri grobišču -gostišče v Dragi (asfaltna cesta) -naprej po cesti za Poljško planino do odcepa gozdne ceste desno (910 m), ki pelje v zatrep pod Prevalo - po planinski poti proti Prevali do 1100 m -nazaj po planinski poti in mimo gostišča do avta
čas............ 1:24:55
razdalja.... 9,0 km
viš. razlika. 505 m
udeleženci:............... Irena, Marjan, Franci

Po celotedenskem tekaškem postu se ponovno zberemo. Ja, tokrat smo trije. Pridružila se nama je še Irena. Dogovor ostaja enak samo, da je tokrat časovni okvir ura in pol.
Irena in Marjan sta imela v načrtu turistično pot mimo gradu Kamen do Krpina in nazaj. Sam pa sem imel tokrat v načrtu nabiranje višinskih metrov.
Irena in Marjan sta se hitro pripravila in odšla. Jaz pa sem še nekaj čaral z opremo in seveda pozabil pustiti očala v avtu. Zato sem se podvizal, ju ujel še preden sta zavila v levo in čez most po kratkem vzponu obrnila proti gradu in naprej.
Očala sem podtaknil v Irenin nahrbtnik in nadaljeval, tokrat kar po asfaltni cesti mimo gostišča v Dragi in naprej po makadamski cesti proti Poljški planini. Do odcepa planinske poti proti Prevali, do koder se pot sicer vzpenja - ni pa strma, sem se že ogrel. Ritem bitja srca je bil lepo enakomeren.
Od tu naprej se začne vzpon. Na slabem kilometru in pol sem pretekel 300 metrov višincev. Med potjo sem srečal skupino mladine, ki so se že vračali s hriba. Hodili so po posameznih gručah in klepetali med seboj. Dve deklet, ki sta hodili malo bolj zadaj, sta me potem ko smo se pozdravili vprašali če je ta cesta res taprava za v Drago. Pritrdim jima, da je taprava. Ampak prepričan sem, da je bilo vprašanje namenjeno bolj preverjanju če je gospod srednjih let, ki je sopihal kot stara lokomotiva v tisti klanec še čisto pri sebi in sposoben resnega razmišljanja.
Na višini 910 m zavijem desno na odcep gozdne ceste ki pelje v zatrep pod Prevalo. Strmina se je ublažila, vendar je še ni konec in v zmernem tempu napredujem naprej. Razgled je vse lepši, zadaj se kažejo pobočja Begunjščice, pred menoj so pobočja Dobrče z veznim grebenom proti Prevali. Ogromno sveta, kot velik kotel se je odprl od tu, kjer sem bil kot na tribuni dvignjen nad dolino Drage.
Višinomer mi je kazal 980 m, ko se je cesta prevesila v zatrep pod Prevalo. Kmalu sem pri potoku in malo naprej se je gozdna cesta končala. Zatrep se imenuje Medvodje, kraj kjer sem bil pa "Počivav zavukna".
Pogledal sem na uro in ugotovil, da še ni čas za počivanje in za spust v dolino. Poiskal sem odcep planinske poti proti Prevali in ja, ponovno v breg. Strmina je bila kar konkretna, ampak je kar šlo - motor je bil pač dobro ogret. Višinomer je kazal 1000 m pa še ni bilo prehudo, zato nadaljujem. Na 1050 m je bilo dihanje že hudo hitro in tudi strmina je naraščala. Odločim se, da poizkusim doseči 1100 m, potem pa obrnem. Zadnjih 15 višinskih metrov je bilo že prav peklenskih. Steza se je postavila neusmiljeno pokonci in takoj, ko je višinomer pokazal 1100m sem se obrnil nazaj v dolino. V Drago sem se spustil kar po njej. Od "Počivava zavukna" naprej je pot speljana po prelepem gorskem svetu, ob potoku, skozi kratko gruščnato grapo, čez skalnat skok po klinih v vznožje Praprotnikovega vrha. Na tem delu sem napravil kar nekaj posnetkov - res je bilo prelepo, da bi se mi preveč mudilo.
Svet se tu zravna in po produ ob potoku sem dosegel cesto in po njej do avta.
Tu me je pričakalo presenečenje, kajti še nobenega od ostale dvojice ni bilo pri avtu. Zaskrbelo me je, da Irena ni kje zašla. Že sem začel iskati telefon, ko zagledam Marjana. Iztekel sem se do njega in ga vprašal če ve kje je Irena. Tudi on ni nič vedel o njej, saj je hodila hitreje in se je ona že vračala iz Krpina, ko je imel on še kar nekaj poti do tja. Vse vrste misli so se mi začele motati po glavi, kajti bila je prvič z nama. Na telefon ni bila dosegljiva, zlomka kam se je skrila?
No, pa se je kmalu prikazala. S hitrimi koraki je prišla do naju. Povedala je, da je bila nazaj iz Krpina prehitro in se je zato odločila da bo pot nadaljevala do gostišča v Dragi.
Bila je zadovoljna in očke so se ji igrivo svetile.
Priznam, da me je presenetila, zato sem ji čestital s krepkim stiskom rok in dolgim poljubčkom.

Tek v okolici Begunj in Drage

Z Marjanom sva dolgo let tekla skupaj in pretekla kar nekaj kilometrov in imava številne skupne tekaške zgodbe. Po njegovi poškodbi hrbtenice on teči ne more več. Zdravje in kondicijo si sedaj ohranja s hojo.
Da sva ponovno lahko začela s kupno rekreacijo sva se zmenila, da se z avtom zapeljeva na dogovorjeno izhodišče in določiva čas, do kdaj se vrneva na izhodišče.

Prva tura: Begunje -Draga (tek 383)
datum......18.9.2008
kraj...........Begunje- Krpin- grad Kamen- proti Dragi (v breg, dokler se ni pot postavila čisto pokonci in je zmanjkal sape)- nazaj do avta čez Begunje - 1
čas............ 0:57:13
razdalja.... 6,8 km
Razdalje res nisem imel velike, sem pa zato grizel v res strm breg. Želel sem poiskati prehod iz Drage čez greben v Krpin. Pa se tokrat ni izšlo. Prezgodaj sem zavil levo po kolovozu, ki je na začetku izgledal obetavno potem pa se je sredi hriba končal, poti ni bilo več, strmina pa za moja pljuča prestrma.
Tudi drugače je proga precej razgibana. Avto sva parkirala na parkirišču pred gostilno Avsenik. V nadaljevanju bom opisal moj - tekaški del.
Lepa sprehajalna pot vodi ob robu Begunj pod hribom sv. Peter, mimo psihiatrične bolnišnice do Krpina. Ta del je položen in pravšenj za ogrevanje. V Krpinu levo po asfaltni cesti 200m. Tu nas smerokaz za gostišče Draga usmeri v desno (smerokaz stoji na levi strani ceste) na strm kolovoz skozi gozd. Po 400 metrih prečkamo travnik, še nekaj vzpona in potem se pot začne spuščati navzdol preko melišč, mimo ogromne skalne strehe. Na nekaterih mestih kjer drevje ne zakriva razgleda je prav lep razgled na Begunje. V nadaljevanju se pot zravna in že se pokaže grad Kamen. Tu je začetek doline Draga. Po 500 metrih, pri vikendu je potrebno za gostišče v Dragi zaviti desno navzdol in potem po slabih 100 metrih levo na kolovoz (smerokazi).
Sam sem pri vikendu tekel kar naprej po kolovozu ki pelje rahlo v levo in v breg. Ta del teka sem opisal že na samem začetku pisanja. Potem, ko nisem našel možnosti prehoda čez greben in ko mi je pogled na uro povedal, da se bo potrebno vrniti, sem se obrnil.
Pri gradu Kamen sem se spustil v vas in potem tekel po obrobju vasi do starega dela, mimo cerkve in skozi bolnišnični park nazaj do avta.
Marjan je šel do Krpina in naprej po kolovozni poti po polju in nato nazaj do avta.
Po eni uri sva se zbrala pri avtu in ugotovila, da je to čisto prava stvar. Oba sva opravila dober trening pa še družila sva se. Sklenila sva, da nadaljujeva naslednji teden.
Trasa teka in slike:






Druga tura: Draga 2 (tek 387)
datum...... 25.9.2008
kraj........... parkirišče pri grobišču -gostišče v Dragi -naprej po cesti za Poljško planino do začetka planinske poti za Prevalo - nazaj mimo gostišča in po gozdni cesti pod Dobrčo do višine 950 m - nazaj do avta
čas............ 1:09:11
razdalja.... 9,0 km
viš. razlika. 370 m

Iz Begunj sva začetek ture premaknila v Drago. Avto sva pustila na parkirišču nasproti grobišča talcev. Deževni oblaki so se izmenjavali z modrino neba in obljubljali, da ne bova mokra samo od znoja, ampak da naju bo namočil tudi dež. Načrt je bil, da se dobiva pri avtu čez eno uro.
Po kakih 100 metrih sem zavil levo čez most in nadaljeval po desni strani potoka po turistični poti do gostišča v Dragi. Nadaljeval sem po cesti ki pelje na Poljško planino pod Begunjščico. No, tekel sem samo začetni položni del do odcepa planinske poti proti Prevali. Obrnil sem in tekel nazaj po cesti mimo gostišča do odcepa gozdne ceste, ki pelje pod Dobrčo. Ta zadnji del poti je bilo vsaj malo navzdol, da sem si malo oddahnil.
Gozdna cesta se je neusmiljeno dvigala. Saj ni strma, ampak naklon je stalen in ne popušča, tako da se ne moreš oddahniti. Najprej je vodila čez planino, kjer se je še pasla živina. Nekaj že kar postavnih bikov me je malo čudno gledalo in se prav počasi in dostojanstveno umikalo s ceste. Planina sploh ni tako majhna kot jo vidim iz zraka, kadar s padalom letim mimo. Diham na škrge in poskušam teči čim bolj racionalno. Počasi se vzpenjam in nabiram višino. Razgled postaja vse širši in nad Begunjščico vidim deževno zaveso prihajajoče plohe. Prihajala sva si nasproti in prepričan sem bil, da mi tuširanje ne bo ušlo.
Pogled na uro mi je povedal, da tečem že skoraj eno uro in da se bom moral vrniti. Ker sem imel pogled proti Prevali zakrit sem se odločil da tečem še okoli enega ovinka in ker tudi tu še ni bilo z razgledom nič sem tekel naprej še okoli enega. No tu sem imel pa kaj videti. Bil sem 950 metrov visoko. Ogromen zatrep med Dobrčo in Prevalo, pa tudi višina do grebena - moj skriti cilj - sta me prepričala, da je to projekt za drugič. Debele kaplje dežja so bile še dodaten vzrok, da sem se obrnil nazaj proti dolini. Bil sem prav na robu plohe, dež je po nekaj deset metrih prenehal padati in do avta sem pritekel v soncu.
Marjan je svojo turo do gostišča in nazaj tudi že opravil in bil navdušen nad potjo, ki jo do tedaj sploh ni poznal. zato si je za naslednjič zaželel, da prehodi še tisti del mimo gradu Kamen do Krpina.